Helenca na preizkušnji

dragi moji, danes se pa počutim kot pred, uf leti . spet sem šla ven peš. tega že nisem počela miljon let v prekmurju. ok v ljubljani hodim nonstop ven peš  in nič mi ni predaleč. v prekmurju, da bi kdo šel kam peš. ne ne, to se tu ne dela. no sedaj se to ne dela več, pred parimi leti se je še delalo. no in helenca pot pod noge in piči v kantino na veselico peš. vsega skup je nekje dva tri km, kaj pa vem tu nekje. aja zmenili smo se, da se tam dobimo, seveda jaz, ki sem bila peš sem bila najbolj hitra. kljub temu, da so me spet ustavili policaji. aja saj sem že omenila, da sem bila peš, ja in ko sem videla policijski avto, sem že videla kak se je obrno in kako me bo ustavil. no dogajanje je pa potekalo nekje tako:

p: gospod policaj, h:helenca

p:hmmm gospodična, dober večer

h: (zavija z očmi ampak, ko pogleda gospoda policaja, se mu ljubko nasmeje) dober večer

p: a veste zakaj sem vas ustavil?

h: ja vem, ker nimam kresničke ( skomigne z rameni in že premišljuje kolko je ta kazen)

p: pa veste gospodična, da je ta vaš podvig zelo nevaren, pa še vse v črno ste oblečeni.

h: pa saj vem pazit nase, pa ne imam črtasto majco, ki je modre barve, ampak v temi se itak ne opazi

p: osebni dokument bi prosil.

h: ah za spremembo pa tega imam zraven. jah včasih se čudim, da še glave ne pozabim.

p: jah gospodična helenca, a nimate mobitela?

h: (pa ka je zdaj to, zdaj še telefonske moram dajat) ja imam ga, samo ponavadi ga ne nosim s sabo, ko grem kam ven. zakaj pa sprašujete? ( se naredi neumno)

p: jah lahko bi si s telefonom posvetili oziroma opozorili nase.

h: pa saj se mi je zdelo, da me boste danes s tem gnjavili, ampak res doma nisem našla nobene kresničke ( seveda sem se spet zlagala, pa še v roki sem jo imela. samo sem si mislila, pa saj je ne bom rabila. ko jo imam v ljubljani obešeno me vsi čudno gledajo)

p: gnjavili? kako prosim. a so vas že kdaj ustavili zaradi tega?

h: ja so me, ampak res nisem doma našla nobene kresničke, pa saj jaz vem pazit na sebe ( pa ga pogleda z nedolžnim obrazom)

p: a, kje pa vi delate?

h: (zakaj pa je to spet pomembno si misli, ga pogleda in reče) trenutno nikjer

p:a pa študirate?

h: jah nekaj se matram

p: kaj pa?

ko mu pove, je seveda še naprej radoveden, kaj to za eno čudo od faksa je.  in mu razlaga. med tistim časom, ko je na zaslišanju, seveda trume kolesarjev, ok pretiravam ampak ene deset se jih je pa sigurno mimo brez luči peljalo, z nadzvočno hitrostjo potiskajo pedala, da bodo čimprej na cilju, da slučajno ne bodo oni kaznovani. seveda helenca nebi bila helenca, če nebi s prstom na njih pokazala. p

h: ka pa oni, oni so še hujši kot jaz.

p: (jo pogleda mirno in reče) samo enega naenkrat lahko kaznujem in se nasmehne

h:( čaka, da bi dobila svoj dokument nazaj) ga pogleda in se spet nasmeje s tistim magičnim nasmehom, ki je samo za policaje narejen. in skoraj vsak se stopi in je ne more kaznovati.

p: a pa nimaš avta, ali pa kolesa, ali pa da bi te kdo peljal?

h: ja imam, ampak ekonomska računica je pokazala, da dobim manjšo kazen če grem peš brez kresničke, kot če se peljem z avtom in še napiham.

p: (se nasmehne in reče), pa kako so te lahko pustili samo sred noči hodit po temi, a pa tvoj fant nima srca, ali pa tvoji prijatelji. pa kako ( mu ne gre v glavo)

h: joj gospot policaj, ampak jaz obožujem hojo po temi in nisem več mogla doma sedet in čakat, sem mogla iti  in ker jih dolgo ni bilo sem šla kar peš. nisem se jih mogla včakat. pa saj sem vajena hodit peš, pa saj sem se vedno umaknila iz ceste, ko je šel kak avto, pa res vem pazit nase. pa nisem še nič pila, da bi kar pred avte skakala …..

p: ( ji vrne osebni dokument)  no naj ti bo, opozorilo. ampak nazaj pa prosim naj te kdo pelje, ker v temi čist temno oblečena, pa to je res nevarno.

h: ja saj vem, pa verjetno ne bom šla domov peš. ga gleda s tistim nasmeškom

p: no skoči noter, te zapeljem do cilja.

h:oooooo najlepša hvala (vsa sladka) v policijskem avtu se še pa nisem peljala, vsaj v takem ne ko imajo sirene)

jah lahko si predstavljate, kako so me čudno pogledali , ko me je odložil policaj. sicer bi ga lahko povabila na pijačo, ampak se takrat nisem spomnila.

no v glavnem danes se v prekmurju v vsaki drugi vasi dogaja veselica in tak je na tej bilo bolj malo ljudi. sem pa dobila srečko, lahko grem jest nekje v bližini lukovice za 35 evrov. pa samo eno pivo me je stalo. v bistvu ne mene, ampak mojega brata muzika je bila, ampak ker so iz štajerske nekje blizu celja, ne vejo igrati sotiša in šamarjanke, samo polko in valček. aja plesala spet nisem nič, domov sem pa tudi šla peš. zakaj? ker mi je bilo dolgčas in sem šla raje domov.

jah celo se me še nekateri spomnijo. baje je moja nečakinja ista jaz, še glas ima isti. jaz sem pa po novem shujšala. čeprav to ni res. ampak včasih sem nosila cunje, ki so mi bile vse prevelike za kake tri štiri številke. zakaj? ne vem, pač pasalo mi je nositi večje stvari, sedaj pa ko nosim stvari ki so mi prav, pa sem suha tak da nisem se nič zredila, glih danes sem se spet spravila v eno oblekico, katere sicer ne nosim med ljudi, ampak je merilo, če sem debelejša. saj veste kot nekateri imajo maturantsko obleko, tak imam jaz dve oblekici . eh nič grem  zdaj spat, s sladkim nasmeškom, ker sem spet prišparala kar nekaj everčkov. hvala ti stric policaj